Žuža Pižent: želela je odkriti več, kot je dovoljeno in ostala na Tajskem

Žuža Pižent: Wanting to discover more than was allowed, she stayed in Thailand

Objavljeno dne/Published on: 11.11.2020
Avtor članka/Article Author: Blanka Markovič Kocen, foto osebni arhiv Ž.P.

Žuža Pižent je Tajsko prvič obiskala v letu 2015, ko je v tej deželi s štirimi prijatelji preživela mesec dni. »Naredili smo klasično backpakersko ruto, najprej v hribe na sever, potem smo se napotili odkrivat otoke in se potapljat na jug. Vmes smo se vsakič ustavili v Bangkoku, vendar nikoli za dolgo, saj je v primerjavi s sanjskimi plažami in mistično džunglo mesto zelo kaotično...,« pojasnjuje mlada Slovenka, ki je že takrat obiskala Pai, njen zdajšnji dom.

Žuža Pižent first visited Thailand back in 2015 together with four of her friends. They spent a month exploring this Southeast Asian country. It was on this trip that the Slovenian traveler first set foot in Pai where she lives today, "We took the classic backpacking route. We first traveled to the mountains in the north and only then set course for the islands in the south, which are a true paradise for diving and snorkeling. We stopped in Bangkok each time we passed it, but not for too long as the city is very chaotic compared to the idyllic beaches and the mystical jungle the country has to offer."

»Spomnim se, da smo nameravali ostati le nekaj dni, a smo na mojo željo bivanje v Paiu podaljšali na teden... pa tudi to ni bilo dovolj.« Očarana nad deželo, se je Žuža na Tajsko vrnila leta 2018, tokrat sama. Pustila je študij etnologije in kulturne antropologije in se tja odpravila z namenom biti antropologinja v praksi, ne le v teoriji ...

»Želela sem odkriti več, kot je dovoljeno, zanimalo me je življenje stran od turizma in nasploh mi je tak način potovanja bliže. Rada se nekje ustalim (za nekaj časa), odkrivam kraj in spoznavam ljudi, dokler se ne počutim domače. Počasi sem začela bolj in bolj razumeti njihov jezik, učila sem se njihovih navad, imela sem veliko srečo, da sem že drugi dan po svojem prihodu v letu 2018 spoznala zelo pomembne ljudi (lokalce), ki so imeli velik vpliv na moje bivanje tukaj. Skupaj smo preživeli skoraj tri mesece, preden sem nadaljevala pot po svoje,« pripoveduje mlada Slovenka, ki so ji Tajci prirasli k srcu kot druga družina.

žuža

»Naučili so me vsega, kar sem pozneje potrebovala: osnove jezika, kuhanje z vsemi meni novimi sestavinami, katere živali in rastline so nevarne in kaj narediti v primeru pika ali napada, kako preživeti v džungli, kako zaslužiti denar v mestih in tudi, kako preživeti z zelo malo denarja.« Kot pravi sogovornica, je z novimi prijatelji prepotovala Tajsko po dolgem in počez. »Dali so mi ogromno samozavesti in poguma za nadaljnjih osem mesecev, ki sem jih preživela na Tajskem, v Kambodži, Vietnamu in Laosu.« Tretjič se je Žuža spet odpravila na pot v začetku oktobra 2019. Vedela je, kam gre, ampak, kot vedno prej, je bila brez načrta, pravi. »Zdi se mi, da sem tako bolj odprta za različne smeri in možne odločitve ... ampak to pot je bilo drugače. Prej me je vedno nekaj gnalo naprej, tokrat pa sem si želela neke stabilnosti in odkriti nek kraj v celoti, ne le bežno ... vedela sem, da si želim spet v Pai. In ko sem prišla, sem se takoj povezala z izjemnimi ljudmi. Občutek skupnosti je namreč v tako majhnem kraju, kot je Pai, izjemno velik.«

Covid-19 okrnil družabno življenje in posel

žuža

Seveda se v nadaljevanju pogovora nisva mogli izogniti vprašanju v zvezi z epidemijo covid-19. »Pred covidom smo imeli veliko dela, organizirali smo kulturne dogodke, začela sem bolj aktivno dj-ati, občasno smo skupaj odpotovali na kakšen festival, kjer smo prodajali indijski chai, domače sladice in bučno juho. Na poti vedno naletiš na kašen pop up market sredi ničesar, kjer najdeš vse možne zaklade, od stvari do oblek, po zelo nizki ceni. Ker imamo vsi dobro oko za potencialno več vredne kose, vedno kaj malega kupimo in potem prodamo na kakšnem boljšem festivalu ali kar na poti,« z navdušenjem pripoveduje Žuža. Veliko tujcev, ki živijo na Tajskem, po njenih besedah že dalj časa dela online, so učitelji ali pa imajo tu posel v sodelovanju z lokalci.

žuža

»Po zakonu ne moreš kupiti zemlje ali biti večinski lastnik podjetja ali česarkoli. Ampak sistem na Tajskem deluje tako, da če imaš dovolj denarja, ti je dovoljeno vse. Zato je tu ogromno mafije in pobeglih kriminalcev, policija se ukvarja z ilegalnimi posli, kot so kazinoji, pridelava in prodaja lokalnega viskija, ki ga je prepovedano prodajati 'na policah', ogromno denarja zapravijo za vojsko in naj bi imeli največje število 'stand by' usposobljenih vojakov, ki jih uporabljajo samo za ustrahovanje ljudi, da se ne bi uprli. Ampak kljub temu so se tudi na Tajskem letos začeli protesti.« Za razliko od drugih držav pa se Tajci ne borijo samo proti vladi, pojasnjuje Žuža, pač pa tudi proti kralju, ki živi v Nemčiji. Po zadnjih podatkih naj bi se nedavno vrnil na Tajsko, saj nemška vlada noče podpirati nemirov, ki se tu dogajajo, in tukajšnje vojaške diktature. V Bangkoku je na večer okoli milijon ljudi, in številka raste. Protesti so zaenkrat zelo miroljubni, toda policija je vseeno začela uporabljati solzivec in vodne cevi, govori se o začetku agresije in kot pravi Žuža, veliko ljudi želi, da bi Bangkok gorel.

Pai je opustel

K jezi so seveda pripomogle tudi posledice covida. »Tukaj so marca zaprli vse bare in trgovine, prepovedan je bil obisk slapov, imeli smo policijsko uro od 22.00 do 4.00, prepovedali pa so tudi potovanje med provincami. Pai je od prvega mesta oddaljen tri ure vožnje čez hribe in džunglo, z dvema nadzornima točkama, prek katerih niso spustili nikogar. Ukinili so vse javne prevoze, veliko prijateljev je moralo trajno zapreti svoj posel, saj ni bilo nikakršnega dohodka,« dodaja sogovornica.

žuža

Mnogi so se po tem vrnili v svoje rojstne kraje, saj je ceneje, ker imajo vsi doma kmetije. Kar naenkrat je Pai postal prazen. »Vsakih nekaj dni, ko sem šla po zelenjavo h gospe, ki je še vedno imela stojnico ob takrat zaprtem marketu, in po vodo, sem se zapeljala prek 'glavne ulice' Paija. Prej je bil to vedno najbolj 'busy place' v mestu, prestolnica 'street fooda', pravijo, z ogromno stojnicami in obcestnimi trgovinicami, ob večerih dobesedno nagnetena z ljudmi z vsega sveta. Potem pa nikjer nikogar.« Čisto sama se je, pravi, vozila mimo zaprtih in na videz zapuščenih hiš, samo potepuški psi in tišina. To je trajalo nekaj mesecev in tudi po tem, ko so se lahko spet začeli zbirati na javnih mestih, je bilo zelo malo teh, ki so ostali, se med sabo poznajo in občutek je bil drugačen. »Ker smo šli vsi skozi isti čustveni 'rollercoster', smo začeli kazati več skrbi drug za drugega,« ugotavlja sogovornica.

V 'smokey season' z maskami

Med vsem tem pa so zamenjali kar nekaj sezon. Na Tajskem imajo običajno poletje, zimo in deževno obdobje, na severu pa, dodaja Žuža, še 'smokey season'.

»Od začetka marca do maja ves sever Tajske, del juga Burme in celo del Laosa gorijo. In dim je neznosen.« Za to naj bi bilo več razlogov. »Ko se v tem času voziš naokoli z motorjem, si obdan z ognjem na vsaki strani ceste, brez dobre maske je skoraj nemogoče vzdržati dolgo zunaj. »Kurijo suho odpadlo listje, nekateri pravijo, da tako očistijo gozdna tla in se pripravijo na deževno sezono, ko začne vse na veliko rasti in cveteti,« pojasnjuje Žuža. Drugi razlog so zelo drage gobe, ki začnejo rasti v deževni sezoni. Kot pravi sogovornica, kitajska podjetja plačajo lep denar, da nimajo težav s kurjenjem. Veliko ljudi izkoristi ta čas za kurjenje smeti, ogromnih kupov in polnih jam, ki so se nabrale skozi leto. »V smokey season-u vse to skurijo, zato pa je zrak toliko bolj onesnažen. Veliko ljudi se ta dva ali tri mesece preseli na jug. Tisti, ki smo ostali, smo čutili posledice: težave z dihanjem, kašelj, suhe oči … Videti je bilo, kot da imamo že vsi korono, preden se je sploh začelo. Smo pa zaradi tega bili vsi bolje pripravljeni, saj smo že mesec dni, preden je virus prišel do nas, že vsi nosili maske in večino časa preživljali doma ali višje v hribih, v naravi - kjerkoli se je le dalo vsaj malo izogniti slabemu zraku.«

Turizem je zamrl le ob covidu

Trenutno se na Tajskem zaključuje deževno obdobje in prehajajo v zimo. »Eno zimo sem tu že preživela in moram reči, da me je presenetilo, kako mraz je lahko tu na severu. Ponoči so se temperature spustile tudi na pet stopinj. Zaenkrat je podnevi 25 do 30, ponoči 20 do 25 stopinj, a je v zraku toliko vlage, da je občutek vsaj 10 stopinj manj.«

žuža

Po Žužinih besedah je turistična sezona na Tajskem običajno pozimi, tudi največ Tajcev potuje oktobra, novembra in decembra. Vse je lepo in zeleno, saj je ravno konec deževnega obdobja, temperature so najprijetnejše in ni več dežja. Pai in še kakšen najbolj severni kraj so izjema, da imajo ponoči zelo nizke temperature. Najmanj obiska imajo med deževnim obdobjem, ampak nikoli se ne zgodi, pravi Žuža, da bi turizem povsem zamrl. Razen med in po covidu. A rešuje jih to, da imajo vsi vedno več različnih virov zaslužka. »Družina lahko oddaja sobe, na ulici imajo stojnico s hrano, na tržnici prodajajo sadje, ki ga imajo vsi v izobilju, babica je, na primer, šivilja in dedek vozi grab motor (taxi) - tudi med epidemijo.

»Ko ni bilo nikjer nikogar in je veliko ljudi zaprlo svoja mala gostišča ali bare, ki so dajali zaslužek, so se vsi znašli po svoje. Veliko prijateljev je začelo prodajati hrano na ulici ali jo dostavljati. Večina jih ima doma kmetijo in pravijo, da jih to rešuje. Vnovič bi rada izpostavila, da si tukaj res zelo pomagajo med seboj, drug drugemu podpirajo posel, si izmenjujejo pridelke …«

Kot pravi Žuža, se sporazumevajo v angleščini in tajščini. Veliko jezika se je naučila ob svojem drugem obisku, tokrat pa se je vpisala tudi v šolo tajskega jezika. Trenutno se uči branja in pisanja. »To znanje mi je v veliko pomoč, saj številni Tajci ne znajo angleško, celo moji mlajši prijatelji, ki študirajo ali so študij že zaključili. Najboljše govorijo tisti, ki delajo v turizmu.« Tajščina je po Žužinih besedah slovnično preprost jezik, tudi besede so zelo kratke, bolj zahtevnega ga naredi pet različnih tonov, ki lahko povzročijo veliko zmedo, če jih uporabiš nepravilno. Tako na primer “ma” z uporabo različnih tonov lahko pomeni konj, pridi sem ali pes.

'Francoska Kraševka' sredi Tajske

Na Tajskem je Žuža v dobrem letu srečala enega samega Slovenca, Žigo iz Grosuplja, ki je sam potoval po Tajskem in nadaljeval pot v Indijo, kjer je obtičal med covid lockdownom. Zelo jo je presenetilo, ko je spoznala dekle iz Francije, Perino, s katero se je pogovarjala v slovenščini, saj že dve leti živi v Sloveniji, dela na kmetiji in prodaja zelenjavo na tržnici ter ljubi svoje delo. »Govori pa sijajen kraški dialekt, neverjetno! Zdaj se je že vrnila v Slovenijo in se zelo veselim obiska, ko se bom vrnila tudi sama, saj mi je ostala zelo pri srcu.«

žuža

V Slovenijo le na obisk

»Ob negotovi situaciji, v kakršni smo se znašli, zelo težko opišem svoje načrte za prihodnost,« Žuža odgovarja na vprašanje o prihodnjih načrtih. Na Tajskem si želi ostati dlje, obenem pa jo tudi skrbi za družino v Sloveniji. »Vidim, da je v Evropi veliko slabše kot tu. Je pa to tudi razlog, da me prav nič ne mika nazaj. Svojo šolo imam še do januarja in ponudili so mi delo učiteljice angleščine v osnovni šoli, kar sem z veseljem sprejela.« Z delom naj bi začela novembra, načeloma najprej za eno leto. Če se bodo meje odprle in bo potovanje spet možno, bi si Žuža želela obiskati Slovenijo za kakšen mesec in se potem vrniti na Tajsko. »To je bil moj načrt že za to poletje, vendar žal neizvedljiv. Ampak nič hudega, saj je življenje tukaj res lepo. Moja hiška v džungli je zdaj moj dom, imam veliko dobrih prijateljev, ki so tu postali moja družina, vesela sem, da sem del tako čudovite skupnosti in hvaležna, da sem v tem norem času obtičala v tako magičnem kraju.«

 

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek