V TUJINI SE JE POTREBNO BORITI ZA VSAKO SLOVENSKO BESEDO

EACH SLOVENIAN WORD HAS TO BE FOUGHT FOR ABROAD

Objavljeno dne/Published on: 12.07.2018
Avtor članka/Article Author: Edita Žugelj, foto: osebni arhiv

Ribničanko Katarino Pajnič, ki se je priselila v zavedno slovensko družino na avstrijskem Koroškem, navdušujejo vnema in borbenost tamkajšnjih rojakov za slovenstvo ter njihova vključenost v manjšinsko društveno, kulturno in politično življenje. Tudi Katarina je aktivno vključena v to delovanje, želi pa si, da bi imeli Slovenci v matični domovini v sebi vsaj delček te slovenske gorečnosti.

Katarina Pajnič from Ribnica, who has moved in with a conscious Slovenian family in Austrian Carinthia, is fascinated by the zeal and fighting spirit of the Slovenians living in the area and the degree of their minority’s integration in the social, cultural, and political spheres of life. Katarina, too, is actively involved in this framework and she wishes that her compatriots back in Slovenia had at least a tiny fragment of this Slovenian spirit in them.

Kdaj ste se začeli srečevati s temami kot sta zamejstvo in izseljenstvo, v kakšnih okoliščinah? Imate tudi v širši družini sorodnike, ki so šli po svetu s trebuhom za kruhom ali zaradi različnih delitev ostali zunaj meja Slovenije?

Zamejstvo in izseljenstvo kot pojma in tudi kot realnost sta me začela zanimati že v obdobju, ko sem se še v času šolanja prvič srečala z dejstvi, da živi neposredno ob meji, a izven Slovenije, ogromno Slovencev, ki so postali izključeni iz »domovine« samo zaradi usodnih zgodovinskih določitev poteka meja kot jih poznamo danes. Izseljenstvo Slovencev pa ima dolgo zgodovino in nasploh močen pečat v slovenski družbi, Slovenci so se v številnih obdobjih in iz nešteto različnih razlogov izseljevali povsod po svetu. Seveda so bili tudi v moji družini posamezniki, ki so si izzive in življenjski kruh našli izven domačega okolja. Morda je za to zaslužna« »ribniška kri,« saj smo Ribničani znani krošnjarji in suhorobarji povsod po svetu in iznajdljivi ljudje. Leta 1492 (11 dni po odkritju Amerike) je namreč cesar Friderik III. izdal posebno odredbo, s katero je dovolil prodajo izdelkov po vsem svetu in s tem odprl prosto trgovanje. Moj stari oče je po drugi svetovni vojni delal v Nemčiji, njegov brat in sestra pa še kdo so se odselili v Kanado, kar predstavlja v tem obdobju za Slovence precej reprezentativno sliko emigracij s slovenskega območja. Moj brat je v zadnjih letih precej delal v Nemčiji in Avstriji, kar se sklada z nedavnim slabšim ekonomskim razvojem Slovenije in je oblika novodobnih, precej kratkoročnih ekonomskih migracij, saj se precej mladih po nekaj letih dela in bivanja v tujini zopet vrača nazaj, v domači kraj. Po mojem mnenju je moja širša družina odraz povprečne slovenske družine, ki ima sorodstvo med izseljenci po Evropi, Ameriki in še kje.

Ljubezen vas je ponesla med slovensko narodno skupnost na avstrijsko Koroško. Kakšne so njene značilnosti in kaj se vas je v tem okolju najbolj dotaknilo?

Koroški Slovenci so iskreni, delavni in od določene stopnje dalje precej odprti ljudje. Ne odprejo se ne prehitro in ne preveč, kot je to značilno za narode bivše Jugoslavije. Ne želijo biti nikomur nič dolžni in tudi ne pričakujejo ničesar velikega od drugih. Kot taki so mi čisto enostavno zelo všeč, ustrezajo mojemu karakterju. Najbolj pa me navdušujejo njihova vnema in borbenost za slovenstvo, aktivna vključenost v manjšinsko društveno, kulturno in politično življenje. Biti samozavesten Slovenec, govoriti slovensko in delovati v slovenskem okolju je njihova dolžnost in hkrati privilegij; vsaj za veliko večino koroških Slovencev to prav zagotovo velja. Kolikokrat si zaželim in tudi izrečem, da bi imeli tudi Slovenci v Sloveniji v sebi vsaj delček te slovenske gorečnosti. Sama sem pričela ceniti narodno zavednost in tovrstne aktivnosti šele po tem, ko sem začela živeti v tujini. Prej sta me manjšinska in izseljeniška tematika ter problematika zanimali »samo« strokovno ... In naključja so nanesla, da sem ravno ob raziskovanju slovenske manjšine na Hrvaškem spoznala svojega partnerja, sicer koroškega Slovenca.

Katarina Pajnič

Kako ste se vključili v tamkajšnje življenje ter sobivanje manjšinskega in večinskega naroda? Je bilo težko dobiti zaposlitev?

Življenje na avstrijskem Koroškem ni toliko drugačno od povprečnega v Sloveniji. Ljubljana je tudi blizu, najbolj negativna je bila aklimatizacija na precej manjši, manj aktiven in meni predvsem precej manj atraktiven Celovec. Pa tudi to se preživi, saj Ljubljana ostaja, živi in cveti dalje. Sicer živimo na podeželju, 10 kilometrov jugozahodno od Celovca, kjer imamo z veliko hišo z zelenjem, rožami in zelenjavnim vrtom veliko veselja (in obveznosti), otroka pa čudovit prostor za igranje. Za nas je idealno. Življenja med večino in manjšino ne ločujem, razumem se s številnimi ljudmi različnih narodnosti, na Koroškem je precej potomcev izseljencev oz. beguncev jugoslovanske vojne v 90. letih prejšnjega stoletja, Bosancev, Hrvatov, Srbov ... Precej več pa se gibljem med Slovenci in do sedaj v vseh letih bivanja nisem doživela niti besedice negativnosti v povezavi s slovenstvom. Med koroškimi Slovenci pa se o preteklih dogodkih zelo veliko govori. Delo sem dobila ob priselitvi takoj, celo dve zaposlitvi naenkrat. Morda so pomagale moje delovne izkušnje, morda dejstvo, da obvladam štiri jezike (precej) aktivno, morda pa je bila vse skupaj čisto enostavno - sreča.

Katarina Pajnič

Kako poteka vaš delovni dan, glede na to, da imate družino, službo, kot prostovoljka pomagate v dvojezičnem vrtcu, sodelujete v slovenskem kulturnem društvu, o spremembah zakonodaje pri opravljanju storitev v Avstriji predavate v Sloveniji in Avstriji ... ?

Zadnje čase so bili dnevi res precej natrpani, saj je sin zaključeval prvi letnik Slovenske gimnazije v Celovcu, tudi hči je imela številne zaključne obveznosti ob koncu prvega razreda v naši ljudski šoli. Z dela pridem domov ob šestih zvečer, če sem na kakšnem predavanju od Slovenije do Avstrije, še bolj pozno. Velik vrt ob hiši čaka na nas ob večerih in sobotah (namesto fitnesa in solarija ... ). Ob sobotnih dopoldnevih so na urniku vaje v slovenskem društvu z mladimi slovenskimi lutkarji, kjer sta aktivna oba otroka, jaz pa z njima (sin v pred pubertetnem obdobju sodeluje bolj po »prijazni prisili«). Seje v vrtcu so vedno do večernih ur, včasih bolj, drugič manj pogosto. Človek pa potem tudi še rad kaj postori za svoje telo in duha, kar mi daje energijo in veselje ... Čas pa beži, za vse nas...

Katarina Pajnič

Kaj vse po vašem mnenju in izkušnjah vpliva na to, da pripadniki avtohtone slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem ohranjajo (ali pa tudi ne) svoj jezik, kulturo, istovetnost?

Predvsem vplivata na ohranjanje narodne zavesti (ki je na avstrijskem Koroška visoka) ustrezna pozitivna samozavest in samopodoba naroda, kar pa vse izhaja iz posameznika. Morda ima tu psihološki vpliv tudi dejstvo, da so bili Slovenci dolgo zgodovinsko obdobje vselej poniževani, zatirani in zasmehovani – na območju današnje matične domovine kot tudi v zamejstvu štirih sosednjih držav. Koroškim Slovencem vse to ni ukrivilo hrbtenice, nasprotno, dvignili so se na področju narodne zavesti tako zelo, da bi bili lahko vzor Slovencem tudi še marsikje drugod, začenši morda kar v parlamentu v Ljubljani. Seveda so tudi na Koroškem izjeme - posamezniki, ki opustijo svoj materni jezik, posebej ob prepletanju slovenskih in nemških elementov koroške stvarnosti, kjer velikokrat popusti slovenščina pred nemščino - razlogi za to so številni, obsojanje je zaradi temne zgodovine koroških Slovencev nesprejemljivo in v številnih primerih boleče. Ta celoten narodnostni fenomen vidim kot začaran krog: slovenska narodnost pridobi na pomenu in vrednosti le, če se jo ustrezno pozitivno povzdiguje, ceni, spoštuje in se jo vsem pripadnikom kot tako tudi predstavi – kot pomembno, cenjeno in spoštovano slovensko narodnost v celotni skupnosti. Vrednost skupnemu narodnostnemu smislu dajemo torej sami – vsak individuum posebej. Govorimo o relacijah kot so značilne pri posamezniku – če ne ceniš dovolj samega sebe, te ostali tudi ne bodo – če se Slovenci sami ne predstavimo kot samozavesten in pokončen narod, nas kot takih tudi ostali ne morejo sprejeti. Samozavestno bivanje pa ne izključuje sožitja z drugimi narodi.

Menite, da bi bili, če bi še naprej živeli v Sloveniji, tudi tako zelo vpeti v življenje svoje okolice in različne prostovoljne dejavnosti? Je življenje Slovencev na avstrijskem Koroškem na splošno bolj aktivno in odgovorno, ko gre za pripadnost slovenstvu?

Prav gotovo ne bi v Ljubljani postala članica kakšnega društva, kaj šele lutkarskega, ali bila odbornica vrtca. Življenje v manjšini je v tem pogledu drugačno. In ravno to življenje mi je dalo več informacij o funkcioniranju in dihanju slovenske manjšine kot diplomski in magistrski študij manjšinskih vprašanj na univerzi v vseh letih mojega intenzivnega študija skupaj. Ni rečeno zaman – življenje je najboljša šola. Brez društvenih, kulturnih, gospodarskih ali političnih aktivnosti bi slovenstvo počasi izginjalo – kaj pa nam izven meja Slovenije sploh še preostane, da živimo in izživimo svoje slovenstvo? Da se le prepustimo toku večinske družbe? Za vse dodatne privilegije se mora v prvi vrsti zavzemati posameznik, to mora biti na lestvici njegovih vrednot dovolj visoko. Še tako znatno financiranje s strani Slovenije in Avstrije ne vzpodbuja v posamezniku, da bi se samo zaradi tega »intenzivneje« identificiral kot Slovenec ... In z vsakim zavednim posameznikom se krepi in plemeniti slovenska skupnost. V Sloveniji je celoten pojem slovenstva samoumeven, samoumevna je raba slovenščine vedno in povsod, samoumevno je kupiti časopis, knjigo ali kruh v slovenščini - v tujini pa se je potrebno za vsako slovensko črko in vsako besedo boriti. Preživijo in nato uživajo privilegije slovenstva le najbolj aktivni. Ker jim je mar – in postavlja se vprašanje: »Zakaj?« ...

Nazaj na prejšnjo vsebinoNatisni članek