O Slovenkah v Ameriki – obljubljeni deželi; To the Promised Land – Slovenian Women in America

Objavljeno dne/Published on: 06.10.2016

Razstava v NUK, 30. junij – 26. november 2016
Slovenci smo zaznamovani z izseljevanjem in še kako drži rek, da ni slovenske družine, ki ne bi imela izseljenske izkušnje. Prav vsi, ki živimo v tej lepi deželici pod Alpami, imamo sorodnika, bodisi v bližnji ali oddaljenejši preteklosti, ki je odšel v svet. Morda smo celo sami eni izmed njih ali pa so se z odhajanjem soočili naši starši.
Zato so odmevi obiskovalcev razstave V obljubljeno deželo – Slovenke v ZDA, ki je v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) odprla svoja vrata konec junija 2016, pričakovani in zanimivi: mnogi povedo, da imajo v Ameriki sorodnike, da je njihov ded potoval v Ameriko kar šestkrat in delal v rudniku, da so na velikem kolažu ženskih podob v razstavni dvorani opazili svojo teto… To, da se skozi izseljenske zgodbe žensk vsakdo čuti nagovorjen in da prepozna v njih tudi del svoje zgodbe, je najbrž eden glavnih razlogov, da je razstavo v dobrih dveh mesecih obiskalo že več kot 11.000 obiskovalcev.

Exhibition at the National and University Library, 30 June - 26 November 2016

Slovenians have a long history of emigration – we also have a saying that says there's not a single Slovenian family that hasn't faced emigration at one point or another. Each and every one living in this beautiful Alpine country has a relative – be it a close or distant one – who has gone into the world. Sometimes, that person is us, or it can also be our parents.
This is why the response from those who have seen the exhibition To the Promised Land: Slovenian Women in America, held by the National and University Library (NUK) in Ljubljana, was both expected and interesting. Many told us about their relatives in America, be it their grandfather who departed to America and worked in six different mines, or their aunt whose picture they could see hanging on the collage of women in the exhibition hall. In the two months since its opening, the exhibition has had more than 11,000 visitors, which speaks volumes about how connected people feel to the stories of Slovenian women who have emigrated in the course of our national history.

Vsako leto v NUK pripravimo razstavo z izseljensko tematiko, navadno v poletnem času. Tokratne avtorice izseljenske razstave Veronika Potočnik, Špela Velkavrh in Helena Janežič smo se odločile pozornost nameniti zgolj ženskam in njihovim zgodbam. Predvsem zato, da ne bomo pozabili poguma, drznosti in boja s predsodki, predvsem pa njihove vloge pri ohranjanju slovenstva v daljni deželi. Predstavljamo zgodbe poznanih in pa tistih nevidnih žensk, ki so običajno potisnjene v ozadje. Tudi tam so, tako kot tiste doma, vzdrževale »ognjišče« in skrbele za to, da se je družina zbirala in ohranjala slovenski jezik in kulturo. Na ogled je štirinajst zgodb, vsem so skupne zapisane besede, ki so jih avtorice zabeležile same. Ene v pismih domačim, druge v obliki poezije, proze ali dramatike.

Prve slovenske naseljenke obljubljene dežele so tja sledile svojim bratom misijonarjem. Za prvo, ki je leta 1835 stopila na ameriška tla, velja Antonija Baraga, sestra škofa in misijonarja Friderika Barage, domači so jo klicali Toni. Tako se je tudi podpisala pod pisma, ki jih je pošiljala v domovino sestri Amaliji. V njih čudeče opisuje novi krasni svet in z optimizmom zre v prihodnost, ki si jo je začrtala v daljni Ameriki. Žal se ni izšlo po načrtih: po slabem letu, ki ga je preživela ob Velikih jezerih v bližini misijona svojega brata, je v Philadelphii, ki je bila že malo bolj »civilizirano« mesto, ustanovila šolski zavod za dekleta. Finančno ni bil uspešen, zato ga je zaprla ter odšla v Rim, kjer je ustanovila podobno vzgojno ustanovo. Na stara leta se je vrnila v svojo rodno deželo in v Ljubljani umrla sama in ubožna.

Zanimiva je tudi zgodba Polone Trobec, poročene Noč, ki je skupaj z možem in napol odraslimi otroki pri petdesetih zapustila kmetijo v Podbrezju na Gorenjskem in odšla v Minnesoto na povabilo svojega brata, prav tako misijonarja Franca Pirca. Požela je veliko zgražanja, predvsem pri uredniku Kmetijskih in rokodelskih novic, Janezu Bleiweisu, ki se ni mogel načuditi odhodu družine, ki ni imela slabega gmotnega položaja. Za odhod je okrivil Polono, češ da ni imela obstanka v domači deželi.

Prav tako je v Ameriko bratu misijonarju Jakobu Trobcu sledila sestra Marija Trobec. Njena zgodba nam je prav tako poznana zaradi pisem, ki jih je pošiljala v domovino.

Amerika

Sledijo zgodbe vidnih Američank slovenskih korenin Marie Prisland ter Ane Praček Krasne. Marie je v svet odšla kot petnajstletno dekle in odkrila svoje poslanstvo v pomoči slovenskim ženskam v ameriškem svetu. Leta 1926 je ustanovila Slovensko žensko zvezo, ki je leta 1929 kasneje začela izdajati revijo Zarja/The Dawn, ki izhaja še danes. Slovenska ženska zveza je nastala kot zavarovalna družba slovenskih žensk in deklet v ZDA, deluje pa tudi na izobraževalnem, kulturnem, narodnoobrambnem, dobrodelnem in izdajateljskem področju.

Ana Praček Krasna, ena najbolj znanih Ameriških Slovenk, je iz rodne Vipavske doline odšla po prvi svetovni vojni in v Ameriki delovala kot publicistka, urednica in lastnica časopisa Glas naroda. Po več kot petdesetih letih se je z možem vrnila v domovino in nadaljevala pisateljsko delo.

Tu so še pišoče Slovenke druge generacije Mary Jugg Molek, Irene Planinsek Odorizzi ter Rose Mary Prosen in pa zaradi različnih razlogov v obljubljeno deželo odseljene pesnice, pisateljice in učiteljice  Milena Šoukal, Katka Zupančič, Angela Gospodarič, Mara Cerar Hull in Josephine Janežič.

Obiskovalec razstave se z ženskimi zgodbami sreča v razstavni dvorani NUK, v preddverju Velike čitalnice pa se seznani z vzroki, ki so botrovali odhajanju, spozna različne poglede na izseljevanje tistih, ki so ostali doma ter začuti težo pomena otoka solza – Ellis Islanda, ki je bil najpogostejša točka vstopa v obljubljeno deželo in je za nekatere pomenil tudi zavrnitev in odhod nazaj v domovino. Skozi drobne tiske, ki jih NUK prav tako hrani, je predstavljena še društvena dejavnost Slovencev vse do danes.  Bogato dejavnost predstavljajo številni časopisi, med njimi tudi prvi slovenski časnik v Ameriki Amerikanski Slovenec ter drugi, še danes izhajajoči Prosveta/Enlightment, Zarja/The Dawn ter Slovensko ameriški časi/Slovenian American Times, večinoma v angleškem jeziku.

Osrednja zgodba razstave pa je zgodba male Micke Krek iz Poljanske doline nad Škofjo Loko, ki je pri štirinajstih odšla v Ameriko za svojim očetom. Pisalo se je leto 1921, ko je njena mama od moža, ki je bil že nekaj let v Ameriki, prejela pismo, naj družina pride za njim. Prodali so živino in orodje, kmetijo oddali v najem in se s parnikom Belvedere iz Trsta odpravili na tritedensko plovbo čez lužo. Z mislijo, da se verjetno nikoli več ne vrnejo, so okrog božiča stopili na ameriška tla in se že kmalu po prihodu na Ellis Islandu vpisali z novimi - ameriškimi imeni. Micka je postala Mary in ko pa se je nekaj let kasneje poročila s Primorcem Ivanom, še Bizyak. Postala je rudarjeva žena, živela je na jugu ZDA, blizu meje z Mehiko ter skrbela za dom in družino.

Amerika

Njena zgodba je tipična slovenska izseljenska zgodba in v njej se odslikava delček vsakega od nas. Prav vsi smo že jutri lahko (ali pa smo že) »male Micke«, ki odhajamo v neznani svet.

Vabljeni na ogled razstave v NUK še do 26. novembra 2016!

Helena Janežič

 

Nazaj na prejšnjo vsebino